Napisal/-a Dorotejka » 21 okt 2007 00:21
Lep pozdrav!
Gledam te masonske križe in sem se malo pozanimala o masonih...to so baje prostozidarji, je tako? No, simboli niso meni čisto nič zlovešči, je pa res, da bi jih nekdo lahko uporabil za zlovešče namene.
V glavnem, pentagram (ne narobe obrnjen!) predstavlja Boga Očeta, v njem pa sonce ali oko predstavljata luč oz. živega, ki je v vsakem izmed nas...oboje skupaj je podoba za Svetega Duha, dovršitev človeškega bitja.
Potem kača, ki se vzpenja po križu ni tista zlovešča kača z raja oz. naše pojmovanje te kače, ampak predstavlja modrost, to se pravi nevpletenost uma v srce Boga, razumevanje sočloveka, odpuščanje, zmaga nad hudičem.
Kakor recimo greš enkrat a Triglav, ga osvojiš, potem pa vedno z lepim občutkom zjutraj, ko vzhaja sonce in se mogoče pelješ mimo, vidiš osvojeno goro...je drugače, kakor če je ne osvojiš, je res?.....če berete prolog Jn, boste vedeli, za kaj se gre...
Tako da, na samem simbolu ni nič zloveščega, je pa možno, da nekateri satanisti molijo na ta rožni venec in s tem spuščajo v vse podobne simbole samega hudiča. Nič pa ni narobe s samim križem. Meni se celo zdi, da je zelo dober prikaz odrešenja človeka.
Torej, ne Zovko ne križ nimata nič zloveščega, je pa res, da pač nekatera orodja ali simbole uporabljajo tudi oni, ki častijo hudiča. To pa niso samo velepriznani satanisti s satanističnih cerkev, ampak tudi marsikateri kristjan oz. ki se ima za kristjana pa ne ve, da ga vodijo demoni. Isto kakor recimo nekdo reče, da nima greha, je pa ves v sodbah in bolečinah srca!
Če gledamo knjigo 50 angelov za vse leto p. Anselma Gruna, je notri opisan angel pozornosti, kjer pravi, da je potrebno z vsemi stvarmi ravnati sveto in ne kakor z eno igračko. Ker so konec koncev vse od Boga! Ker če nebi bile od Boga, potem nebi sploh obstajale! Moram torej biti tu, zdaj! Če stojim tu, pa se nisem spravil s svojo preteklostjo, potem živim preteklost in nikakor ne morem napredovati v prihodnost! To pa je torej kot ujetost v času!
Hudič ne bo imel moči nad našimi življenji, če bomo vedno vedeli, da je Bog tisti ta prvi in da On vedno zmaga, ker v tistih ta drugih nikakor ni življenja! Isto kakor jezovi in tok reke...reka nikoli ne preneha teči, jezovi pa se porušijo, saj v njih ni toka življenja! Jezovi ali demoni ter hudiči in ne vem kaj še vse...vsi so nastali po raznih prepričanjih ljudi v njih, ko so se začeli soditi vsa dejanja in tako začeli soditi Boga, življenje, ki je v nas vseh kakor nepresihajoči vrelec žive vode!
Prišel je tak čas, da moramo biti bolj pazljivi, na kaj molimo in kako molimo. Moramo se opazovati, tudi naš um, kako deluje in v kakšnem stanju je naše srce, ker drugače je potrebno milosti s strani Boga!
Sveti Duh nam bo vedno pomagal na poti do popolnosti, samo prositi ga moramo. Seveda pa je sam urok, če že tako rečemo, v bistvu skeptično prepričanje sočloveka. Potem pa je čisto odvisno, ali podvržeš temu skepticizmu in ga začneš obsojati, ali imaš sočutje do tega človeka. Ali ga zastopiš ali ne. Ker, če ni "razumevanja" stvari, ni odpuščanja! In v takem primeru moraš najprej iti skozi maščevanje, da razumeš in tako lahko odpustiš.
Ker, ljudje smo vsi ljubezen, če pa med nami ni ljubezni, je pa hudič! Jezus je govoril: kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi! In tudi: po ljubezni med vami boste spoznali, da ste moji učenci! Vedno, ko med nami ni pristnih odnosov, so ti odnosi v bistvu odnosi z našo preteklostjo, z nečim, pri čemer smo se ustavili in to dali nad nas. Tako vlada nad nami...kakor da bi imeli bruno v očesu...vse ljudi sodimo na podagi tega, pri čemer smo se sami ustavili...samo en primer: recimo gremo po cesti in pri vsakem človeku, brez da bi sploh imeli z njim kontakt, vidimo, kako nas obsoja! To je že en primer obsedenosti z demoni. Le kako bo tak človek drugemu pogledal v oči, ko pa se boji malika nad sabo??? Potrebna sta mir in sprava v nas samih!
To se pravi, v odnosih moramo vaditi ljubezen in sočutje, odpuščanje in vse podobno, da se rešimo morebitnih sodnikov, ki vladajo nad nami! Kajti ti sodniki so demoni in pod poveljem prvega, hudiča! Mi pa smo Božji otroci!!! To ne smemo pozabiti! Kako neizmerno nas je imel Jezus rad na križu!!! Vse nas! Po njem bi mogli potem tudi se zgledovati in odpuščati, kakor je on odpuščal na križu kljub vsem mukam, ki jih je preživljal! Smo dovolj močni, če smo Božje ponižni in ne kaznujoči med seboj!
Bog nam daje moč, ker smo sveta bitja, a hudič te moči ne more imeti, če mu jo mi ne damo!
Pravzaprav mislim, da tole dobro opiše, na kaj je res potrebno paziti:
NE VERA ZA VSAKO CENO, AMPAK LJUBEZEN ZA VSAKO CENO!!!
V življenju ni najpomembnejša vera ali religija, torej vera za vsako ceno, ampak je pomembna ljubezen za vsako ceno! Religija sploh ni Religija, če v njej ni ljubezni!!! Cerkev ni Cerkev, če v njej ni ljubezni!!! Kaj pa pomeni biti pod Marijinim plaščem?
Torej: Ljubezen za vsako ceno med nami! Ker če je med nami vera kot jo poznamo, potem je tudi sovraštvo, če pa ni besed, ki bi nas razdvajale, pa je le ljubezen! Bog je govoril, da naj ne imamo malikov nad sabo!!!
Ne beseda za vsako ceno ampak ljubezen za vsako ceno, kajti sama Beseda je v bistvu ljubezen, ki je življenje samo, to pa za nas pomeni tudi imeti prožen, utripajoč um in ne um sodnika, um, ki je v odnosu z drugim v svojih prepričanjih trd kot skala in ga zato ti pahnejo v prepad brez ljubezni!!
Ljubezen je utripajoč um, utripajoča vera! Vera ljubezni, Beseda ljubezni, ki je življenje samo! Ljudje smo vsi Resnica in tu smo, da se ljubimo med seboj in da si med seboj zaupamo! Da prepričanja ne zavladajo nad ljubeznijo!
Da zaupamo v ljubezen in ne v male besede uma, ki bi si želele vladati nad življenjem, ker same to niso! Ne pod pretvezo kaznovanja in ne pod pretvezo napuha!!! Zaupajmo v svetlobo v nas in ne temo, ki nas razdvaja! V upanje, ki se za nas vidi po simbolu lune, čeprav je vse okoli nas temno, zamrznjeno v času. Kajti upanje stopi vsak hlad. Upanje je kakor otrok, ki se na novo rodi na svet in je skupaj z ljubeznijo obeh staršev, vsemi nami, kajti tam je materinska in očetovska ljubezen, drugje je ni!
Kakor je mesec mati, je oče sonce, mi vsi pa smo vse zvezde okoli njunega otroka – zemlje!
Vera v ljubezen je bila vedno pomembnejša od vere v posamezne črke besede. Ohraniti ljubezen je pomembneje kakor odgovarjati na vprašanja, ki razdvajajo! Pametno pa je odgovarjati na uganke, ki lahko povezujejo! AMEN.
Potrebno se je boriti v Veri proti hudiču in proti temu, da bi ta zavladal nad ljudmi, kajti ljudje smo vsi Božji!
Ko bomo (če bomo) zažigali te simbole, se spomnimo, da darujemo vse grehe človeštva Bogu, da vse sodnike izničujemo s tem, ko darujemo Bogu naše grehe, da so vidni. Da izdajamo sodnike, da bo Bog viden! Da dajemo Bogu, kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega!!! Potrebno je biti živi pričevalec v veri, ne samo pričevalec po besedah!
Lp,
Dorotejka
Jaz sem rekel: »Bogovi ste, sinovi Najvišjega vi vsi; toda kakor človek morate umreti, kakor kateri izmed knezov morate pasti.« (Ps 82, 6-7)
